Pohod smo začeli na koncu Mojstrane. Kar kislo smo se držali, saj vreme ni kazalo svojega lepšega obraza pa tudi strmina je začela takoj kazati svoje zobe. Na začetku blato in listje, ki je prekrivalo korenine dreves. Strmina ne popušča vse do Vrtaške planine, ki nas pričaka v megli, vlagi, prazna. Ker pa je upanje tlelo in smo želeli višje proti soncu, smo pregovorili Janeza, da gremo višje kot je načrtoval, tako da smo zavili proti Slemenu. Zopet hoja po gozdu, proti višje ležeči planini, kjer nas pozdravi trop ovac in tudi sonce, ki sramežljivo predira meglo. Ko pa je prišel čas za prve prave razglede se nebo zjasni, pred nami se odpre svet vrhov. Sledi še krajši strmejši vzpon do sedla na grebenu, od tu pa po zložni grebenski poti do travnatega vrha. Vrh je dajal občutek, kot da je veranda pod Kukovo špico, s katere se je je res daleč videlo na vse strani. Mi majhni človečki v osrčju gora smo posedli po travi, nasmeški so povedali svoje. Vrh smo osvojili po štirih urah hoje, morali pa smo doseči še cilj. Spustimo se nazaj do planine in zopet v breg skozi ruševje do Vrtaškega vrha. Potem pa proti dolini.
Za več fotografij pritisni na povezavo : Sleme, Vrtaški vrh