Utrinki bi morali pravzaprav biti s poti na Stegovnik, a jih je preprečila napoved slabega vremena. Za bolj vzhodni del naše deželice pa je bila napoved drugačna, tako da nas je našo malo četico zvabila na ogledno turo Raduhe 2062 m, z obema kočama pod njo.
Začelo se je v sončnem jutru, ko smo se peljali proti Kranjskemu Raku, se spustili v dolino Lučnice, se ob Savinji peljali do Luč, kjer smo se po panoramski cesti odpeljali do najvišje ležeče kmetije Bukovnik, od koder smo štartali proti vrhu. Zavili smo takoj na lepo urejeno gozdno pot, kjer se lepo sprehodimo do Planine Grohot. Se je pa poznalo, da je ponoči deževalo, tako da smo se dokončno odločili, da gremo na vrh gore po plezalni poti šele na razpotju. Pot v nadaljevanju je bila izredno lepa, ob pogledu na spreminjajočo naravo. Meglice na okoliških hribih so se dvigale, macesni so spreminjali barvo, občasno je še posijalo sonce. Skala je bila sicer vlažna, a pot zelo dobro zavarovana, tako da nam ni delala težav. Na vrhu začuda ni pihalo, je pa začelo prinašati oblake, stran proti Loki je zapolnila megla. Po fotkanju smo kar hitro nadaljevali proti Koči na Loki, se vedno bolj potapljali v meglo, a vseeno brez problema našli kočo. Na naši raziskovalni poti je bila ta koča, vsaj meni zelo pomembna, saj sem v njej dobil zadnji manjkajoči žig v dnevnik SPP. Tako je bilo okrepčilo v topli koči še slajše. Vračali smo se po lažji, ne tako ostri poti čez Durce, kjer smo izšli iz megle in se s sedla zopet zazrli proti Grohatu in Olševi. V Koči na Grohotu smo se zapletli v prijeten pogovor s oskrbnikoma, ki sta počasi že pripravljala kočo na zimski spanec. Ostala nam je še pot do avta, nato pa mokra in meglena vožnja domov.
Za več slik pritisni povezavo : Raduha