Ker nam je vreme krojilo usodo in nismo šli na Petzek, smo se odpravili v KSA na Tursko goro in Brano, ki sta nam ostali od planiranega julijskega izleta. Začeli smo v lepem sončnem vremenu v Logarski dolini pod slapom Rinka. Ker nam je bila pot do Okrešlja poznana smo jo hitro prehodili in ker je bilo še zgodaj se je v domu prilegla jutranja kavica. Polni energije odidemo v smer Savinjskega sedla, kjer se na razpotju ob spominskem obeležju v helikopterski nesreči poškodovanih reševalcev usmerimo v smer Turskega žleba. Pot tu je še vedno nenevarna in se počasi po kamenju dviga do samega vstopa v žleb. Od tu dalje pot postane zračna – plezalna, veliko je skob, klinov, na začetku »lojtrica« in veliko napetih jeklenic. Raztežaji so celo oštevilčeni. Seveda smo si pred vstopom v steno nadeli čelade. Počasi in previdno smo grizli navzgor. V tem delu po žlebu, ko ni tako vročih poletij, kot je letošnje velikokrat leži sneg. Ko se je v zgornjem delu »železje« umaknilo, nas je pričakala še zoprna strmina po gruščnatem terenu. Se je pa tu vreme začelo kujati. Meglice so nas začele spremljate že nižje, a ko smo prišli na vrh Turskega žleba so se razgledi zaprli, začel je pihati hladen veter, temperatura se je spustila že krepko pod 10 stopinj. Od tu bi lahko odšli na Rinke, Skuto ali bi si ogledali nov bivak, vendar smo zavili v smer proti Turski gori 2251 m, do katere ni bilo več daleč. Navkljub slabšem vremenu smo bili veseli osvojenega vrha.
Po krajšem počitku smo nadaljevali v smeri Brane. Sledil je hud spust po strmih in izpostavljenih mestih, ki nas je pripeljal do najbolj slikovitega dela na trasi, do naravne znamenitosti, okna imenovanega »sod brez dna« skozi katerega vodi pot. Spustu še ni bilo videti konca. Do najnižje točke smo prišli na škrbini med vrhovoma, imenovano Kotliči na 1949 m. Občasno je posijalo sonce in nam pokazalo po kako strmih in nevarnih mestih je speljana pot. S pomočjo varoval se začnemo vzpenjati po severnem pobočju Brane. V nadaljevanju prečimo nevarno melišče in se na razpotju usmerimo na Brano 2252 m. Ker je bil mraz in megla smo se hitro usmerili nazaj proti razpotju in od tam proti Kamniškem sedlu. Tipaje smo prišli do tople Kamniške koče, kjer so lepo poskrbeli za naše želodčke.
Čakal nas je še spust do doline v Kamniško Bistrico, tako da razvajanje ni bilo predolgo. Se je pa na poti navzdol začelo zopet ogrevati in jasniti. Ker so kolena že precej trpela smo se spuščali počasi, se več pogovarjali in smejali tako da je čas do doline kar prehitro minil, skrajšal pa nam ga je še Darko, ko nam je naproti prišel s kombijem in nas pobral na Jermanci.
Za več fotografij pritisni na povezavo : Turska gora, Brana