Zadnjo julijsko nedeljo smo se podali na 2390 m visok Debeli vrh. V lepem vremenu in velikem številu smo se zjutraj odpeljali na Planino Blato, kjer zavijemo na pešpot za Planino Jezero. Pred hudo strmino se usmerimo proti Planini v Lazu. Kar hitro napredujemo, čeprav je pot dokaj strma in oprana od nočnega dežja. Hodimo po gozdu in se pomenkujemo o že prehojenih letošnjih poteh. Ugotovimo, da nam je kar dostikrat zagodlo vreme, tako da je odpadlo kar nekaj načrtovanih tur. Čas hitro mineva, vedno višje smo že. Na enem mestu smo bili že deležni pogleda proti našem razpotegnjenem vrhu, ki iz tega mesta zgleda krotak. A vrh skriva past, izpostavljeno »škrbino«, ki jo je potrebno preplezati ali obiti po strmi ozki polički. Ko pridemo na rob planine, le to še ni prebudilo jutranje sonce. Nismo se ustavljali in smo kar nadaljevali po zeleni podlagi proti Lazovškem prevalu. Požvižgal nam je svizec, pozdravljajo nas čudovite planinske rožice. Pot je vse strmejša, mi vedno manj zgovorni. Počasi nas je začelo božati sonce. Ko pridemo na preval, zapustimo markirano pot. Orientiramo se po »možicih« in po izgubljajočih stezicah. Počasi napredujemo in se vedno bolj razgledujemo po okoliških vrhovih. Presenetljivo veliko trave je na pobočju te gore. Odločimo se, da izpustimo predvrh s katerega bi se morali spustiti v škrbino, zato poiščemo prehod. Izpostavljena polička nas vabi, vendar zahteva obilo previdnosti. Ne samo da je izpostavljena, je tudi precej »šodrasta«. Počasi in previdno predvrh obidemo in za škrbino stopimo nazaj na običajno pot. Malo poplezavanja je bilo še potrebno, da smo prišli na planotast prostoren vrh, ki nas je nagradil z lepim pogledom na očaka ter druge vrhove in doline. Vzeli smo si čas za uživanje in fotografiranje.
Pot navzdol je šla počasneje. Šele ko greš dol, v bistvu vidiš po kako strmem terenu te pot vodi navzgor. Počasi, opirajoč na palice smo se spustili nazaj na preval. Od tu naprej je šlo hitreje in zgovorneje in še oblaki so nekaj začeli groziti. Na Planini v Lazu smo se ustavili, pokramljali z mlado pastirico, poizkušali sir, z njim obtežili naše »ruzake« in ga nekaj odnesli v dolino. Planina je bila polna krav, pujsov in obiskovalcev stanov. Nato smo nadaljevali proti Planini Jezero, kjer smo zopet počivali, kar pa nas je na koncu stalo saj nas je na poti do kombija dobro namočilo. Vendar je najpomembnejše, da smo uživali v naravi, prijateljih in vsi srečno prišli domov.
Za več slik pritisni na povezavo : Debeli vrh